Šivilja je šivala na bregu reke, prstan pa ji je padel v vodo. Zjokala se je nad izgubo tako na glas, da se je Bog pojavil in jo vprašal: »Otrok moj, zakaj jočeš?«
Šivilja mu je razložila, da ji je prstan padel v reko in da ga nujno potrebuje, saj s svojim delom pomaga možu vzdrževati družino.
Bog je potopil roko v vodo in potegnil iz nje zlat naprstnik z vdelanimi turkizi. »Ali je to tvoj prstan?« je vprašal.
»Ne.«
Bog je ponovno potopil roko v vodo in ujel zlat naprstnik, okrašen z rubini. »Ali je to tvoj prstan?« je vprašal Bog šiviljo.
Šivilja je spet odgovorila: »Ne.«
Bog je ponovno potopil roko v vodo in potegnil ven usnjen naprstnik.
»Ali je to tvoj prstan?« je vprašal Bog.
»Da, to je moj prstan.«
Bog je bil tako navdušen nad pošteno šiviljo, da ji je poklonil vse tri prstane.
Čez kako leto se je šivilja sprehajala ob reki z možem, ko je mož zdrsnil z brega v vodo in potonil. Šivilja se je na glas zjokala in spet se je pojavil Bog in jo vprašal, zakaj joka.
»O Bog, moj mož je ravno padel v vodo,« je odgovorila šivilja.
Bog je zlezel v vodo in potegnil ven Georgea Clooneya.
»Ali je to tvoj mož?« je hotel vedeti.
»Ja,« je odgovorila šivilja.
Bog se je razjezil in zavpil: »Lažeš, to ni tvoj mož!«
Šivilja je odgovorila: »Odpusti mi, Bog, to je nesporazum. Vidiš, če bi pri Georgeu Clooneyu rekla ne, bi mi privlekel ven še Brada Pitta. In če bi pri Bradu Pittu rekla ne, bi mi pripeljal mojega moža in če bi pri njem rekla da, bi mi poklonil vse tri. Bog, nisem več najmlajša in najboljšega zdravja in se ne morem ukvarjati z vsemi tremi! Samo ZATO sem pri Georgeu Clooneyu rekla, da je moj mož.« Bog je bil ganjen in šivilja je smela obdržati Georgea Clooneya.
Morala zgodbe: Kadarkoli ženska laže, se to zgodi iz dobrih in poštenih namenov in v interesu vseh.
